Jeruzalemski tempelj, arhitekturni biser antičnega sveta, je pred praznikom Pashe zopet priča množici romarjev od blizu in daleč. Na ploščadi, imenovani Dvorišče poganov, trgovci glasno prodajajo svoje blago, predvsem živali za obredno darovanje. Ne manjkajo tudi menjalci denarja, ki za oderuško provizijo menjajo denarije in drahme v šekle, ki je edina valuta, s katero sme odrasli moški plačati vsakoletni tempeljski davek. Vse torej kaže na odličen zaslužek in polno tempeljsko zakladnico, kar članom Velikega zbora - Sinedrija - vsekakor zelo ugaja.

Praznično vzdušje bi bilo popolno, če ga ne bi zmotila pojava potujočega galilejskega učitelja, zdravilca, čudodelnika in za nekatere celo dolgo pričakovanega Mesije, Jezusa iz Nazareta. Na tempeljsko ploščad prihaja v spremstvu svojih učencev in je pod budnim očesom samega vrha družbene elite, ki se zbira v prijetni senci Kraljeve stoe, veličastnega pokritega stebrišča v neposredni bližini Dvorišča poganov. Med njimi so najbolj vidni veliki duhovnik Hana in njegov zet Kajfa, spoštovani učitelj Gamaliel, pismouk Eliazar, starešina Jožef iz Arimateje in eden najvplivnejših mož Jeruzalema - Nikodem.

Odmev prevrnjenih miz in biča na Dvorišču poganov še ni potihnil, ko se za zaprtimi vrati Dvorane klesanih kamnov, Lishkat HaGazit, že zbere najvišja judovska oblast. Izredna seja Sinedrija poteka v napetem, skorajda paničnem ozračju. Galilejski čudodelnik ni le javno osramotil duhovščine, temveč z drznimi napovedmi o rušenju in ponovni gradnji mogočnega templja, ki je versko, kulturno in politično središče Judov, resno ogroža krhek status quo. Množice mu sledijo, v zraku se čutijo neustavljive spremembe, ki si jih nihče na oblasti ne želi. In če posreduje Rim, bo elita izgubila vse.

V dvorani silovito trčita dva toka misli. Na eni strani sta učeni Gamaliel in ugledni Jožef iz Arimateje, ki razumno opozarjata na previdnost – kajti, če je to Božje delo, ga ne bo mogoče ustaviti. Na drugi strani pa vlada hladna politična preračunljivost visoke duhovščine na čelu s Kajfo in njegovim vplivnim tastom, sivo eminenco, Hano. Zanje Jezusovi čudeži niso dokaz resnice, temveč zgolj neprijetna nevarnost za sistem, ki jo je treba nemudoma odpraviti.

Ker pa javna aretacija pred navdušeno množico ne pride v poštev, Sinedrij skuje premeten načrt. Potrebujejo vohuna. Nekoga z brezhibnim ugledom in znanjem postave, ki se lahko Nazarečanu približa brez suma. Kot najbolj primeren se izkaže farizej Nikodem. Njegova naloga je neizprosna: pod okriljem noči mora poiskati Jezusa in zaigrati iskrenega iskalca resnice, pri tem pa budno paziti na vsak njegov spodrsljaj ali ranljivost. Nikodem nalogo zadržano sprejme. Bo kos svoji nalogi?

Odločitve, sprejete za zaprtimi vrati, obremenjujejo vsak Nikodemov korak. Razmišlja, premleva, sešteva in preigrava. Tisto, kar bi moralo biti zgolj rutinska poizvedba o političnem nasprotniku, se je namreč nehote zarezalo v njegovo dušo.

Njegova žena skuša med sprehodom po tržnici pridobiti vsaj drobec njegove pozornosti, a Nikodem je v svojem notranjem svetu daleč stran. Čas je za streznitev. Kot soproga voditelja ljudstva se še kako dobro zaveda nevarne igre moči v Jeruzalemu in ga skuša posvariti. Ve, da lahko vsak napačen korak uniči ugled, varnost in premoženje, ki sta ga gradila desetletja. Njeni strahovi so povsem upravičeni – še posebej zato, ker opaža, da Jezus iz Nazareta na njenega moža vpliva veliko bolj, kot bi si ta sploh upal priznati.

Ko na Jeruzalem pade mrak, mesto pokaže svoj drugi obraz. Svoj prostor na odru dneva zavzamejo sence, strah in tisti, ki jim vlada tema. Nikodem se poda v neusmiljenost noči, ki od njega terja več, kot si je mislil, ko je Velikemu zboru dal svojo besedo.

Medtem pa v varnem zavetju hiše Jožefa iz Arimateje ob soju sveč kraljujejo toplina, domačnost in ljubezen. Jezus v sproščenosti in zaupanju preživlja dragocene trenutke s svojimi najbližjimi. V svoj krog pa je vedno pripravljen sprejeti novega prijatelja. Bo nocoj to Nikodem?

V tišini noči Jezus Nikodemu razkrije najgloblje bistvo skrivnosti Božjega načrta za nas ljudi. Medtem ko se zunaj plazi zlohotna noč, se v Nikodemovem pretresenem srcu prebudi neustavljivo hrepenenje. Mu bo uspelo za vedno stopiti iz na videz varnih senc in izbrati Luč?

Prizorišče se razdeli na dva povsem nasprotna svetova, na dramatičen preplet dveh resničnosti. V prvi vlada domačnost pashalne večerje, kjer Jezus z dvanajsterimi obhaja starodavni praznik. Drugo resničnost pa naseljujejo mračne sence, ki se zbirajo v hiši velikega duhovnika Kajfe. Tempeljska straža, ki bi morala aretirati Nazarečana, se pred Sinedrij vrne praznih rok, prevzeta nad njegovimi besedami. Kajfa in Hana sta besna. Strah pred posredovanjem Rima in izgubo oblasti preglasi vsakršen razum. Odločitev Sistema je hladna in neizprosna: bolje je, da umre en človek, kot da zaradi posledic upora trpi vse ljudstvo.

V tem prizoru silovito trčita minljiva zemeljska preračunljivost in neskončna Božja ljubezen, ki se žrtvuje. Jezusova napoved, da bo eden izmed izbranih dvignil roko nadenj, pretrese apostole. Juda Iškarijot zapusti omizje in se zateče v temo vzporednega sveta. Pred Velikim zborom ponudi tisto, kar so tako obupano iskali – priložnost za tiho, nočno aretacijo, daleč od oči javnosti. Znak za prijetje bo poljub, kocka je padla.

Medtem ko se Jezus z zvestimi, a zmedenimi učenci odpravi proti Getsemaniju, da bi v molitvi pričakal svojo najtežjo uro, v hiši velikega duhovnika ostane le še strt Nikodem. Njegov razum ne zmore več opravičevati dejanj njegovih kolegov. Spoznanje, da nameravajo svojo oblast ubraniti z nedolžno krvjo, ga pretrese do kosti. Lahko kaj stori? Odloči se, da odhiti v noč in posvari Jezusa, preden bo prepozno.

V hladnem objemu vrta Getsemani se odvija samoten in krvavo boleč notranji boj. Medtem ko siti Jezusovi prijatelji spijo in se svet na videz ustavi, se on sooča z grozo neizbežnega trpljenja. V pretresljivi molitvi prosi za rešitev, a ko v tišini noči odzvanja neizrečen Božji odgovor, se njegov strah umakne popolni predanosti.

Mir oljčnega vrta razparata soj bakel in trušč tempeljska straže, ki jo vodi Juda. S poljubom – najintimnejšim izrazom prijateljske naklonjenosti – hladnokrvno zapečati izdajo svojega Učitelja. Napetost na odru eksplodira v nasilje, ko zvesti, a impulzivni Peter zgrabi meč in v obrambi odseka uho stražarju Malhu. V trenutku največjega kaosa pa Jezus stori nepredstavljivo: ustavi prelivanje krvi, zaščiti svoje bežeče prijatelje in z dotikom milosti ozdravi svojega krvnika.

Straža odpelje Jezusa, apostoli se razbežijo, v vrtu ostane samo še omotični Malh. V tistem trenutku priteče Nikodem.

V tajnosti svoje razkošne hiše veliki duhovnik Kajfa gosti skrbno izbran, ožji del Sinedrija. Ozračje je prežeto z vnaprej odločeno obsodbo in politično samovšečnostjo – slavijo prijetje "krivoverca". A navidezno enotnost razbije Nikodem. Tokrat ne molči. Z zavedanjem, da tvega vse, dvigne glas proti farsi in opozori na očitno nepravičnost postopka.

Vrhunec cinizma se pokaže ob nastopu podkupljenih prič. Njihova zmeda in nasprotujoče si izjave izpadejo kot groteskna komedija, ki le še potrdi Nikodemove besede o zrežiranem procesu. Jezus vse to spremlja z molkom in duhovščino peha v obup. Šele ko ga Kajfa pod prisego vpraša o njegovem božanskem poreklu, Jezus spregovori in izreče besede, ki zapečatijo njegovo usodo. Nikodem nasprotuje, a kolesje zarote ga brez obžalovanja grobo izvrže v noč.

Zunaj, na dvorišču, se ob brlečem ognju stiskajo služabniki in prestrašeni Peter. Nikodem, ki je pravkar izgubil svoj družbeni položaj in iluzije o pravičnosti svojih kolegov, v simbolični gesti preda svoj plašč prezebli dekli – svojega statusa in zaščite sistema ne potrebuje več. Zunanji mraz pa je le odsev Petrovega notranjega strahu. Ko ga služabniki in vojak prepoznajo kot Jezusovega sledilca, ga zgrabi panika. V treh zaporednih zanikanjih se odreče svojemu Učitelju. Takrat zapoje petelin. Ostri zvok in srečanje pogledov z zvezanim Jezusom, ki ga prav takrat odpeljejo k Pilatu, prebijeta Petrov obrambni zid. Njegov zlom je popoln, grenke solze pa nemi pričevalec človeške šibkosti.

Zvezanega Jezusa privedejo pred rimskega prefekta Poncija Pilata, predstavnika največje zemeljske sile. Pilat, pretkan politik, se znajde pred nerazumljivo uganko: tu stoji obtoženec, ki trdi, da je kralj, a njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Pilatovo vprašanje "kaj je resnica," obvisi v zraku, saj rimski sodnik na Nazarečanu ne najde nobene krivde. V naivnem upanju, da bo potešil krvoločnost tožnikov, odredi okrutno bičanje.

Medtem se v atriju Pilatove palače srečata Kajfa in Nikodem. Prvi suženj samopašnosti, drugi svoboden od spon družbenega položaja in vloge, ki naj bi jo igral.

"Glejte, človek!" zadoni Pilatov glas. A namesto sočutja ulica, ki jo iz ozadja spretno hujska in manipulira visoka duhovščina, odgovori z neusmiljeno zahtevo po križanju. V tem kaosu se odvije še zadnji, junaški poskus rešitve. Nikodem se obupano prebija skozi množico in goreče opominja ljudi na čudeže in ozdravljenja, ki so jim bili priča še pred nekaj dnevi. Njegov glas na koncu tragično utone v orkestriranem rjovenju drhali. Križ je neizbežen.

Vojaki Jezusu na rame naložijo grob lesen križ. Pot na Golgoto prekinjajo padci pod nečloveško težo zla, ki v vsakem obsojenčevem zdrsu išče le še razlog za nov posmeh in udarec.

Nato pa … kaj ni to njegova mati?

Moškega, Simona iz Cirene, morajo prisiliti, da pomaga skorajda nezavestnemu Jezusu. Ženska, Veronika, to stori iz ljubezni.

Ali lahko potoki solz jeruzalemskih žena izperejo krivdo naroda?

Na vrhu Kalvarije se surovost stopnjuje do skrajnosti. Jezusa ponižajoče slečejo, ga pribijejo na les in postavijo med dva razbojnika. Pod njim se nadaljuje festival človeške zlobe, kjer mu množica in celo eden izmed obsojencev posmehljivo ponujata zadnjo priložnost za "čudežni sestop". A dogajanje na križu ponudi pretresljivo zrcalo odpuščanja. Medtem ko svet pod njim divja, Jezus prosi usmiljenja za svoje krvnike, skesanemu desnemu razbojniku obljubi raj in obupanemu človeštvu podari svojo mater.

"Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo," so besede, ki jih Nikodem nikoli ne bo pozabil. Da, tudi on je bil tam.

Po neizprosnem viharju Kalvarije na prizorišče pade težka, a sveta tišina. V pretresljivem prizoru, kjer Marija v naročju drži mrtvega Sina, se iz daljave spomina sliši angelsko petje na betlehemskih poljanah.

Sonce zahaja, bliža se šabat, mrtvega Jezusa je treba pokopati. Na prizorišče stopita Jožef iz Arimateje in Nikodem, ki sedaj z gotovostjo vesta, kdo je Jezus v resnici. Kralj. Zato ne hitita, mrtvemu Bogu izkažeta ljubezen in spoštovanje. Zrak napolni omamni vonj zmesi mire in aloje.

Njun pogovor ob grobu prinese globoko katarzo. Oklevanje in preračunljivost sta izginila. Nikodem spozna osupljivo ironijo usode: svojo vohunsko nalogo, ki mu jo je naložil Kajfa, je izpolnil do potankosti. Jezusa je spoznal od blizu in ugotovil, da v njem ni zla, temveč le neugasljiva resnica. Moža se zavedata, da ju bo to dejanje stalo družbenega položaja, časti in morda celo življenja, a prvič čutita, da sta resnično svobodna. Izgubila sta ugled, a našla obraz. Njuno preobrazbo v tišini opazujeta tudi Marija Magdalena in Marija, Jakobova mati, ki v zlomljenih srcih teh mogočnih mož vidita končno zmago ljubezni nad strahom.

Ko z muko zavalita težak kamen pred vhod v grob, ni več poti nazaj. Nikodem dokončno prestopi iz teme k luči v zavedanju, to morda ni konec, temveč šele začetek.